Simbioza
Beseda simbioza pomeni sožitje organizmov, iz katere vsak črpa korist ali korist črpa samo en organizem, toda ne škoduje drugemu. Primer je lahko simbioza gob s korenino višjih rastlin ali simbioza orhidej z glivami. Bakterije lahko uporabljajo substance, ki izdelujejo žive celice in dajejo v zameno druge substance. Poznana je tudi simbioza dušikovih bakterij z metuljastimi rastlinami.
Znano je, da se večina rastlin ne prenaša, nekatere so celo strup za druge. Toda ne smemo pozabiti, da obstaja tudi veliko oblik skupnega sožitja rastlin. Po pravilu so to posredne oblike med zajedavstvom (en organizem jemlje vse hranilne snovi od drugega) in simbiozo: sožitjem, iz katerega koristi jemljeta oba organizma. Zelo pogosto je "vzajemna pomoč" tako pomembna, da njeno prenehanje pomeni smrt za enega izmed organizmov.
Najbolj enostaven in znan primer so rastline, ki nimajo klorofila in zato niso sposobne za fotosintezo: izdelavo hranilnih snovi iz ogljikovega dioksida in sončne energije. Takšne rastline živijo z drugimi rastlinami in uporabljajo organske substance, ki jih te rastline izdelajo, v zameno pa jim dobavljajo vodo in neorganske substance ali pa jih zavarujejo pred izsušitvijo.
Alge in glive
Najbolj znan primer simbioze so lišaji: rastline, sestavljene iz alg in gliv. To sožitje prinaša korist za oba organizma, ker glive varujejo alge in jim dobavljajo vodo in rudninske soli, v zameno pa alge, ki imajo klorofil, dobavljajo glivam snovi, nastale s fotosintezo. Medtem, ko so nekatere alge sposobne preživeti tudi brez gliv, pa so glive v celoti odvisne od sodelovanja z algami.
Bakterije in korenine
Tipični primer je simbioza bakterij z metuljastimi rastlini. Bakterije prilagajajo prost dušik, ki je v zraku in dobavljajo rastlinam dušikove spojine, v zameno pa jemljejo organske spojine. Ob tem povzročajo, da se na korenini metuljastih rastlin pojavijo koreninske bradavice.
Ko nabiramo gobe v gozdu, lahko opazimo, da nekatere vrste gob rastejo samo pod nekateri drevesi, predvsem pod macesnom, jelšo in brezo. Ta drevesa niso sposobna izločiti in dobivati organske spojine iz zemlje. To nalogo opravljajo gobe, katerih koščki se nahajajo na vrhu ali znotraj korenine dreves. Korenina dreves je ustrezna podlaga za izdelavo trosovnika gob. Gobe v zameno dobavljajo koreninam organske spojine.
Orhideje in glive
Ko so začeli gojitelji razmnoževati orhideje s semeni, so hitro ugotovili, da preveč čistoče ne prija njihovemu razmnoževanju, ravno obratno: ustavlja pravilno rast orhidej. Uporaba čistih lončkov in ojalovljene zemlje ni prinašala uspeha. Zato pa so, ko so začeli uporabljati stare lončke, v katerih so bile že prej gojene orhideje, te rastline z uspehom vzgojili tudi s semeni. V ostankih zemlje se nahajajo nekatere vrste gliv, ki živijo v simbiozi s orhidejami. Vendar pa so v njih tudi nekatere druge škodljive glive. Po analizi metabolizma gliv in orhidej ter identificiranju substanc, ki jih potrebujejo za klitje semen orhidej, so zato v zemljo namesto gliv začeli dodajati prepoznane substance. Zaradi uporabe te metode so glive postale nepotrebne, istočasno pa so odstranili tudi nepotrebne škodljive organizme.
Jelša
Na območjih, kot so močvirja in v zemlji, revni z hranilnimi snovmi, na kateri z težavo preživijo druge rastline, rastejo jelše. Jelše tam lahko živijo zaradi simbioze z bakterijami, ki tvorijo na korenini jelš 10 centimetrov velike gomolje. Bakterije jemljejo iz korenine organske substance (ki jo jelše tvorijo v procesu fotosinteze), iz korenin pa pridobivajo dušikove spojine, ki jih potrebujejo za izdelavo beljaka.
Veliko vrst rastlin živi z bakterijami, ki prilagajajo dušik. Največ koristi za ljudi prinaša simbioza bakterij z obdelanimi rastlinami. Prej je bila opisana simbioza bakterij s koreninami metuljastih rastlin. Na koreninah metuljastih rastlin bakterije tvorijo koreninske bradavice. Posebej dobro je to vidno na korenini graha ali fižola. Bakterije so sposobne zbrati presenetljivo velike zaloge dušika: na enem hektarju polju deteljic lahko dobimo v enem letu od 200 do 400 kilogramov dušika. Vsak kmet lahko izkoristi simbiozo teh rastlin za dodajanje dušikovih spojin pri obdelovanju polja. Po pospravljanju poljščin lahko posejemo na njem deteljico, volčji bob (ali kakršnokoli metuljasto rastlino). Jeseni te rastline preorjemo in z njimi obogatimo zemljo s hranilnimi snovmi, podobno tako dobro, kot z navadno mešanico mineralnih snovi.
